Spoštovani starši,
zahvaljujem se vsem, ki ste ob začetku novega šolskega leta podprli naša prizadevanja, da znova usmerimo učence na rabo magnetnih kartic, ki so nujne pri evidentiranju za kosilo in obisku šolske knjižnice. Nekateri ste na sicer podpisane izjave dopisali nekaj komentarjev, kar sem osebno sprejela z začudenjem. Ob tem sem razmišljala, da je morda sedaj pravi čas, da v predgovoru k letošnjemu Zanimivčku znova osvetlim nekatera nujna vzgojna prizadevanja odraslih, učiteljev in staršev v odnosu do otrok.
Vsaka komunikacija med šolo in domom, bodisi v osebnem stiku bodisi pisna, je z vidika šole uradna, saj mora temeljiti na strokovnih izhodiščih. Biti mora spoštljiva, argumentirana in predvsem v prid vsem, tako odraslim kot otrokom. Zato so me nekateri zapisi zelo presenetili, saj so bili vse prej, kot govori opisano.
Odrasli zelo dobro vemo, kako potreben in smiseln je pogovor z otroki, še posebej, kadar je treba razjasniti kakšne neljube zaplete, kot je bil ta v zvezi z nerednim prinašanjem kartic. V dopisu, ki ste ga prejeli, je šlo le za eno in osnovno sporočilo, da morajo otroci od 4. razreda naprej (za kartice učencev od 1. do 3. razreda skrbjo OPB učiteljice) dosledno vsak dan prinašati kartice v šolo.
V naši šoli menimo, da je nujno navajati učence na redno izpolnjevanje vsakdanjih šolskih obveznosti, med katere, ob skrbi za vsakdanje majhne stvari, kot so šolski copati, oblačila za ŠVZ, sodi tudi kartica za kosilo in šolsko knjižnico.
V nadaljevanju skušajmo zanemariti zakonsko predpisano obveznost, ki staršem nalaga, da morajo do osemnajstega leta starosti skrbeti za svojega otroka in hkrati zagotoviti, da otrok izpolnjuje vse svoje šolske obveznosti, k čemur ob že opisanem sodijo tudi redno obiskovanje pouka, domače naloge, priprava na pouk, izpolnjevanje pravil šolskega reda in drugih z letnim delovnim načrtom predpisanih nalog, organizacija šolske prehrane in red pri kosilu.
Zanemariti pa ni smiselno, a tudi ne moremo in ne smemo, da je biti starš v današnjih razmerah, ob hitrem tempu življenja, zelo zahtevna in odgovorna naloga. Toda moja izkušnja je vzpodbudna. Biti starš je nadvse lepo in prijetno. Otroci vsak dan v različnih nematerialnih oblikah vračajo odraslim vsa prizadevanja na prav poseben in prijeten način. Svojo hvaležnost znajo izkazati že med odraščanjem, še posebej pa v odrasli dobi, a predvsem takrat, če jih naučimo odgovornosti.
Gotovo ste že kje prebrali ali slišali, da morajo otroci od rojstva naprej, počasi in dosledno sprejemati svoje odgovornosti. Sprva manj zahtevne, kot so, znati držati žličko v roki, se navaditi na čistočo, se obleči, si zavezati čevlje. Nato odgovornosti rastejo skupaj z otrokom. Večji kot je, zahtevnejše postajajo. Redna skrb za prinašanje potrebnih stvari in pripomočkov v šolo je na poti odraščanja otroka pač nujna. Med njegove odgovornosti sodi tudi skrb, da otrok vsak večer pred spanjem preveri, ali ima vse potrebno v šolski torbici. Na tak način se uči izogibati pozabljanju, saj zavestno uredi vse potrebno.
A kaj, če otrok potrebuje nekaj več časa za samodiscipliniranje in vseeno prepogosto kaj pozabi, kot je na primer kartica? Potem ima na voljo še vedno nekaj možnosti.
– Kartico si pritrdi na obesek za ključe od stanovanja, ki jih ima vedno pri sebi.
– Ko ima zjutraj pred poukom čas, preveri v torbico, ali ima vse (torej tudi kartico) pri sebi.
– Če opisano preveri pred osmo, potem ima še vedno možnost narediti več korakov:
▪ pride lahko v tajništvo in Vas pokliče, da se skupaj odločite, kako ukrepati v takem primeru,
▪ pravočasno odjavi kosilo,
▪ mu nekdo kartico do 12. ure dostavi v šolo,
▪ če je kartico izgubil, naroči proti plačilu novo.
Gotovo obstaja še kakšna rešitev, ki se jo je mogoče domisliti.
Pri vsem je najbolj bistveno, da se zaveda svojega spodrsljaja in da začne hitro razmišljati, kaj bi lahko ukrenil, da pozitivno razreši nastali zaplet. V nasprotnem primeru pa mora prevzeti odgovornost in se soočiti s posledicami, ki pa običajno niso prijetne.
– Če ne odjavi kosila do 8.05, ga mora poravnati, saj se ni držal zapisanih pravil in prav bi bilo, da ga plača iz svoje žepnine.
– Da do 8.05 odjavi kosilo in mu ga zato ni treba plačati, žepnino prihrani, sprejeti pa mora, da bo ta dan moral večkrat do servirnega pulta in si postreči z jabolkom in kosom kruha. Hkrati pa se odločiti, da bo vnaprej ravnal v skladu s pravili.
Najmanj primerno je, da otrok nič ne ukrene, ker do zadnjega trenutka niti ne ve, kaj je pozabil prinesti s seboj v šolo. Prav takšnega funkcioniranja na šoli ne podpiramo, zato potrebujemo Vašo pomoč in podporo pri usmerjanju otrok.
V nadaljevanju Vas torej prosim, spoštovani starši, za sodelovanje. Če se še niste, se pogovorite z otrokom o pomenu odgovornosti. Kot izhodišče Vam naj služi tudi tale moj zapis. Za sodelovanje se Vam vnaprej iskreno zahvaljujem.
Hkrati želim vsem skupaj čim mirnejše in ustvarjalno šolsko leto, da se Vam zgodi vse tisto, kar ste načrtovali, in da na koncu skupaj z otrokom zadovoljni zaključite šolsko leto.
mag. KARLA ŠKRINJARIČ, spec.
RAVNATELJICA
