ANALIZA ODGOVOROV VRNJENIH ANKETNIH VPRAŠALNIKOV STARŠEV
12.04.2016 | Obvestila, Obvestila za starše
Spoštovani starši,
smo v mesecu aprilu in čas za oddajo anketnih vprašalnikov se je iztekel. Vsi izpolnjeni anketni listi, ki sem jih prejela do 8. aprila 2016, so upoštevani, če pa še kasneje prispe kakšen, ga bom prebrala, a žal vsebine ne bom mogla več vključiti v analizo odgovorov.
Najprej se naj opravičim za napako, na katero me je na nazoren način opozorila neka izpolnjevalka ankete. Besedo ŽENSKA sem napisala ŽENKA, kar je napaka. Vsem se zanjo opravičujem, dotični osebi pa iskreno zahvaljujem za opozorilo.
V nadaljevanju naj poudarim, da sem zelo hvaležna vsem, ki ste se ob pisanju odgovora na postavljeno vprašanje v anketi osredotočili na vzgojno-izobraževalni proces, ki je naše osnovno poslanstvo in zaradi katerega so slovenske šole, tako tudi naša, nastale in obstajajo že vrsto let, z namenom, da izobražujejo in vzgajajo mlade ter jih pripravljajo na življenje v prihodnosti, v odrasli dobi.
Nekateri ste spregovorili le o prehrani in šolski kuhinji. Naj poudarim, da je kakovostna prehrana pomemben del vsakega, še posebej pa odraščajočega posameznika, pa tudi ena izmed nalog šole, ki pa žal ni naša primarna naloga oziroma primarno poslanstvo. V tujini šolske prehrane ne organizirajo na način kot pri nas v Sloveniji. Različne države rešujejo prehrano v šoli zelo različno. Na primer Madžarska, pa na podoben način kot v Sloveniji. Prav je, da je učencem za delo zagotovljena potreba po hrani, da se lahko bolje in lažje učijo in da imajo na razpolago pestre obroke, primerne njihovi rasti in razvoju. Kot pa sem že omenila, je šolska prehrana le vzporedna dejavnost šole, ki nima in ne more imeti enakega pomena, kot ga ima vzgojno-izobraževalno delo šole.
Ne moremo se torej kar naprej osredotočati izključno na to, kaj bodo otroci v šoli jedli, in razmišljati, če so se otroci imeli v šoli lepo, saj jih s tem odvračamo od osnovnega namena njihovega obiskovanja šole, to je, da medsebojno sodelujejo, navezujejo pozitivne medosebne odnose, se učijo, znajo, uspešno zaključijo šolanje in se zaposlijo.
Starši, ki se osredotočate na vprašanja, kot so, kaj so se otroci v šoli naučili in kaj znajo ter ob srečanju z otrokom vsak dan najprej le tega povprašate, kaj je v šoli delal, naredil, se naučil, kaj med poukom učitelja vprašal, v čem se je preizkusil in izkazal ter nenazadnje, ali je bil spoštljiv in prijazen do sošolcev in učiteljev ter komu je pomagal in na kakšen način, ravnate zelo smelo.
Vsem, ki ste zapisali odlične ideje in premišljene predloge kako izboljšati delo pri pouku in posledično znanje otrok, se tako še enkrat iskreno zahvaljujem. Najbolj sem bila vesela, in se v celoti strinjam z zapisi, ki poudarjajo, da naj šola uči tudi, ali predvsem za življenje in naj ne poudarja le golih podatkov, oziroma faktografskega znanja učencev.
Ves čas se na šoli zavzemam za t.i. konstruktivističen pristop s formativnim spremljanjem napredka vsakega učenca. Gre za proces, kjer so učenci soustvarjalci učne ure, notranje motivirani za delo in znanje, da prispevajo, medsebojno sodelujejo in poglabljajo ali razširjajo znanja na praktičnih primerih, z lastno aktivnostjo. Učitelj je v vlogi vodje, organizatorja pouka, dirigenta.
Domače naloge, ki so nujen del vsakdanjega učnega procesa, pa so usmerjene na ponavljanje, utrjevanje in zapomnitev novo pridobljene učne snovi, ali pa so naloge »na zalogo«, ko se učenci vnaprej pripravijo na novo učno snov. Vse, kar doma naredijo in nato prinesejo v šolo k pouku, lahko postane izhodišče, osnova za pridobivanje nove učne izkušnje. Na ta način se imajo učenci priložnost izkazati in zadovoljiti eno zelo pomembnih človekovih potreb, potrebo po uveljavljanju. Izjemno redki so otroci, ki se ne želijo izpostaviti. Večina želi biti pomembna, želi prispevati in se pred sošolci in učitelji izkazati za uspešne. Domače naloge »na zalogo« podpirajo potrebo po uveljavljanju, saj so vse pravilne, kot take pa omogočajo graditi novo učno snov in postanejo pomemben gradnik dela pri učni uri. Ko učenci vnaprej razmišljajo o bodoči učni snovi, se pravzaprav ne zavedajo, da se učijo, ko sami raziskujejo, zbirajo, rišejo, urejajo miselne vzorce, podatke iz interneta in jih v šoli primerjajo s podatki, ki jih posreduje učitelj ali pa so zapisani v delovnih učbenikih.
Ker učenci sami ocenijo, kaj je smiselno prinesti v šolo, da bodo pri uri poglobljeno in hitreje delali v skupini s sošolci, so notranje motivirani, ker lahko aktivno sodelujejo, preizkušajo, medsebojno komunicirajo. Tako pridobivajo na osebnostni moči, saj gradijo, konstruirajo novo znanje skupaj z učiteljem in sošolci. Od tu tudi ime pristopu, konstruktivistični pristop. Gre za proces medsebojnega učenja in ne za proces poučevanja.
Kot sem že poudarila, v prvem primeru vsi sodelujejo, so aktivni in zainteresirani, da na koncu učne ure snov obvladajo, znajo. V drugem primeru, pri poučevanju, ki je sicer nujno potrebno pri vsaki učni uri, ko učitelj povzema učno snov ter poudari in zapiše vse pomembno, pa so učenci v pasivni vlogi, ki pa nikakor ne sme prevladati pri celotni učni uri.
Zatorej je potrebno v kakovostni šoli izvajati pretežno procese učenja, proces poučevanja pa uporabiti le pri povzetkih oziroma tudi takrat, ko učitelj ugotovi, da je nujno znanje učencev dopolniti v skladu s predpisano učno snovjo iz veljavnega Učnega načrta (UN).
V vsaki slovenski osnovni šoli je 80% učne snovi obvezno izpeljati, 20% le te pa imajo učitelji možnost avtonomno izbirati glede na potrebe učencev, ki jih imajo vsakič pred seboj. Tu je dana ena tistih možnosti, ko lahko postane pouk naravnan k življenju. Razume pa se, da mora biti učni načrt uresničen v skladu s predpisanim osnovnošolskim predmetnikom. To je seveda, ob opisanem, odgovornost in poslanstvo vseh zaposlenih na vsaki šoli, tudi na naši.
Spoštovani,
odgovorila sem na en del pobud in razjasnila pomen vzgojno-izobraževalnega procesa v šoli. Ob branju odgovorov sem naletela še na nekaj vsebin, ki jih nameravam opisati in vam jih v prihodnje posredovati na enak način kot tokrat.
Zgoraj opisane vsebine pa naj bodo v razmislek tako staršem, kot zaposlenim strokovnim delavcem. Slednji opisane vsebine slišijo zelo pogosto na naših rednih mesečnih sestankih učiteljskega zbora šole in aktivih. Mnogi že sedaj iščejo mnoge praktične rešitve, ki vodijo k bolj kakovostnem pouku.
Pri delu pa, spoštovani starši, strokovni delavci potrebujejo vašo podporo.
Veste, najbolj neprimerna vzgoja otrok je, t. i. dvojna vzgoja, kjer eden odrasel v odnosu z drugim zagovarja eno, drugi drugo, otroci, ki neenotnost hitro zaznajo, pa to dvojnost s pridom izrabljajo sebi v škodo. Naloga odraslih, vas, staršev in nas, strokovnih delavcev, je torej, da ustvarjamo takšne odnose, kjer se bodo otroci, učenci imeli priložnost razvijati v dobre in odgovorne odrasle ljudi. Svetujem torej, da starši in strokovni delavci vedno poskušate iskati dobre rešitve v prid otrokom, našim učencem.
Hvala, da ste si vzeli čas za branje in hvala za dosedanje sodelovanje. Prosim tudi za kakovostno nadaljnje sodelovanje.
S spoštovanjem, ravnateljica mag. Karla Škrinjarić
