KONCEPT UČNE TEŽAVE V OSNOVNI ŠOLI
V osnovno šolo je vključena zelo heterogena populacija otrok. Nekateri izmed njih imajo pri šolskem delu in usvajanju šolskih znanj večje težave. Nekateri ne zmorejo pravilno pisati, slabše berejo, imajo okrnjene številske in količinske predstave, težje se zberejo pri šolskem delu, nimajo motivacije za učenje in še bi lahko naštevali. Skratka, rečemo lahko, da se učne težave pojavijo pri učencih z različnimi kognitivnimi, socialnimi, emocionalnimi in drugimi značilnostmi in pomeni, da imajo pri učenju pomembno večje težave kot vrstniki.
ZAPOREDJE KORAKOV PRI DELU Z UČENCI Z UČNIMI TEŽAVAMI
1. Zaznavanje in prepoznavanje učnih težav
Poteka s pomočjo različnih pripomočkov, primernih za odkrivanje in prepoznavanje učencev, pri katerih se kaže tveganje za prisotnost učnih težav (npr. lestvica za zgodnje odkrivanje specifičnih učnih težav, lestvica tveganja za disleksijo, vprašalnik prednosti in težav, lestvica splošne razvitosti in posebnih potreb, test motenj branja in pisanja ipd.).
2. Opis izhodiščnih učnih težav
S pomočjo ocenjevalnih lestvic, opazovanj, na osnovi otrokovih izdelkov itd. učitelj opiše učne težave, pri čemer opis vključuje naslednja področja: motorika, grafomotorika, stanje čutil, zaznavanje (slušno zaznavanje , vidno zaznavanje), orientacija, govor in jezik, šolska znanja in spretnosti (branje, pisanje, računanje), usmerjenost procesov (motiviranost, miselni procesi in pomnjenje, pozornost), socialno polje, močna področja in šibka področja.
3. Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami (IDPP)
Vključuje 5 osnovnih stopenj pomoči:
1. pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku, v okviru podaljšanega bivanja;
Na tej stopnji učitelj pomaga učencu pri rednem (skupnem in nivojskem) pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Učencu v nižjih razredih pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju.
V okviru procesa poučevanja se učencu omogoči več prilagoditev in večjo količino pomoči ter diferencira in individualizira učne zahteve, naloge, pripomočke…
2. pomoč šolske svetovalne službe;
Če učenec z učnimi težavami kljub vsem učiteljevim prilagoditvam ne napreduje, se v nudenje pomoči vključi svetovalna delavka šole.
Svetovalna delavka poglobi in dopolni celotno odkrivanje in raziskovanje težav ter v reševanje vključi svetovanje učencu, svetovanje učitelju in staršem (glede pomoči učencu doma).
3. dodatna individualna in skupinska pomoč;
Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter pri občasni pomoči svetovalne delavke nadaljujejo, se učencu ponudi in organizira individualna in skupinska pomoč.
Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi učnimi težavami. Opravijo se dodatni diagnostični postopki, pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo že vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove.
4. mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove;
Za učenca z učnimi težavami, ki ne napreduje kljub vsem oblikam pomoči na prvih treh stopnjah, lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje in dodatno strokovno pomoč glede na naravo težav ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center, zdravstveno mentalno-higiensko službo, ipd.).
5. postopek usmerjanja
Če je strokovno mnenje šole, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, šola staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.
Ob zaključku vsake stopnje se izvede:
– evalvacija učenčevega napredka,
– evalvacija učinkovitosti učne pomoči.
