Predpraznični čas nam je polepšala Leova in Evanova prababica Ana, ki želi, da jo vsi kličejo kar oma. Gospa je stara častitljivih 96 let in še vedno zelo rada bere. Zato je tudi v okviru bralnega projekta pripravila za učence 4. in 2. razreda POŠ Kostrivnica pravljico Plamenčki sreče in Želim si postati božično drevo.
Po končanem branju si je vzela čas za pogovor. Učencem je pripovedovala, kar so želeli slišati in nastal je tale zapis:
Kakšno otroštvo ste imeli in kje ste ga preživeli?
Moje otroštvo je bilo težko. V družini je bilo 13 otrok in jaz sem bila ravno trinajsta. Doma smo imeli kmetijo, delali smo, bilo je hudo.
Ko sem začela hoditi v šolo, smo imeli pouk dopoldan in popoldan. V šolo smo si nesli košček kruha namazanega z mastjo. Malice in kosila seveda takrat ni bilo. Za veliko noč smo dobili pomarančo. Kako smo je bili veseli! Sploh nismo vedeli, kaj bi z njo – ali naj jo gledamo, ali pojemo.
V četrtem razredu sem dobila svoje prve čevlje. Želela sem si rjave. Seveda so bili v trgovini eni sami rjavi čevlji in ko sem jih poskusila, so me tiščali. Pa vendar je bila želja po rjavih čevljih tako močna, da sem jih kljub temu izbrala. Ko sem jih prvič obula, sem šla z njimi k maši. Ko smo se vračali od maše, sem hodila bosa, ker so bili čevlji res preveč tesni.
Kdo je vam pripovedoval pravljice, so vam starši kaj brali?
Oh, kje pa! Brati sem se naučila v prvem razredu. Bila sem dobra učenka, zelo rada sem pomagala drugim otrokom. Bogati otroci so pripovedovali, da so bili na morju. Vprašala sem, kaj je to morje?! Sošolka mi je povedala, da je to tako velika voda, da ne vidiš od enega konca do drugega. Ja, da je lahko voda tako velika, pa si res nisem mogla misliti.
Povabljena sem bila k bogati sošolki. Doma so imeli gramofon. Ko je igrala glasba, sem se ozirala po sobi, kje so tisti, ki pojejo in igrajo.
Ste tudi vi morali doma vaditi branje?
Branja sem se naučila hitro. Ni mi bilo težko, ker sem si zelo želela, da bi znala brati. Vsak dan sem morala brati glasno.
V šoli smo pisali na tablice, ki so imele na eni strani črte, na drugi strani pa kvadratke za matematiko. Prostega časa pravzaprav nisem poznala. Pred in po pouku smo delali na polju.
Ko sem končala štiri razrede, sem morala v službo. Delala sem pri zobozdravniku, ki me je naučil različnih veščin.
Ste čili in imate zelo dober spomin. Kako vam to uspeva?
V svojem življenju sem imela veliko bolezni, pa vendar sem hitro prebolela vse in vselej ozdravela. Čeprav je bilo moje otroštvo zaradi zapitega očeta, ki nam je zapravil vse imetje, zelo težko, sem s pogumom premagala težave.
Tudi v svojem zakonu nisem imela sreče. Hudo mi je, ker sem izgubila sina v letalski nesreči. Hči je že v pokoju.
Delo me krepi. Še vedno delam na vrtu, vsak dan se sprehajam, ogromno berem, pa tudi nadaljevanke gledam. Ja, noge mi malo nagajajo, hoditi moram počasi in previdno. Letos sem nakuhala 30 litrov malinovega soka, rada kuham, perem, likam. Rada pomagam svoji vnukinji Kseniji, veselim se svojih pravnukov. Vsak dan sem zunaj, zato mi tudi vse bolezni takoj minejo.
Tale simpatična oma je kot odprta knjiga. Poslušali in doživljali smo jo s srcem. Med nas je prinesla mnogo topline. V srca nam je vtkala veliko življenjskih naukov, ki so vredni posnemanja.
Ker so pred vrati prazniki, želimo njej in njenim najdražjim še veliko trdnega zdravja, mnogo sončnih dni, da bo lahko še naprej uživala na svojem vrtu, na sprehodih in med svojimi najdražjimi. Da bo prebrala še mnogo knjig, ki so njena velika ljubezen.
Darinka Turnšek in Marta Strniša
Utrinki:
