Šola nekoč v Kostrivnici
Začetki šolstva v Kostrivnici segajo 200 let nazaj. Častitljivo obletnico bomo na naši podružnici v tem šolskem letu obeležili z različnimi dejavnostmi. Enega od projektov smo zaključili v Tednu otroka. Poimenovali smo ga Šola nekoč.
Učenci so raziskovali, kako je potekalo življenje v preteklosti. Najbolj zanimive so bile pripovedi njihovih prababic, kako so hodili v šolo lačni, v ponošenih oblačilih, bosi ali pa v čevljih, ki so si jih izposodili od svojih starejših bratov. Pisali so na tablice, kasneje pa s peresniki, črnilo so skuhali iz črnih bezgovih jagod…
Naše učence so najbolj zanimale kazni, ki so jih včasih uporabljali učitelji. Zato smo jim omogočili nadvse zanimivo izkušnjo: v razred je vstopila učiteljica izpred 100. let. Gospodično učiteljico Jasmino Koren je odlično upodobila amaterska igralka Marta Weilguni. Na svojevrsten način je izvedla učno uro o Šolskih postavah.
Mlajši učenci so otrpnili, starejši so se zabavali. Za ilustracijo njihovih občutkov smo strnili nekaj izjav učencev:
1. razred: Obisk učiteljice mi je bil zanimiv. Pogovarjali smo se, kako so bile učiteljice včasih oblečene. Potem je rekla, da se gremo igrat. S palico je pokazala, kaj imamo na nohtih. Bila je huda, zelo, zelo huda. Če se je kdo zasmejal, je moral stati. Bilo mi je fino in strah me je bilo, da mi je šlo na jok, bolele so me roke. Mene pa ni bilo strah.
2. razred: Mene je bilo zelo strah. Počutil sem se utesnjeno, bilo mi je zelo grozno. Všeč mi je bilo, ko smo jo klicali »gospodična učiteljica«. Grozno je bila huda. Gospodična učiteljica je bila zelo stroga.
3. razred: Včasih je bila šola drugačna. Če nisi bil priden, si moral klečati na koruzi. Učiteljica nas je učila pravila lepega vedenja. Imela je lepo obleko, bila je urejena in res stroga. Če si se smejal, si moral stati tako dolgo, da te je smeh minil. Pregledovala nam je prste. Vsakega je bilo malce strah. Zdelo se nam je, da smo bili res v starih časih. Mi smo jo nazivali z gospodična učiteljica, ona pa nas je klicala mladeniči in mlade dame. Roke smo imeli na hrbtu. Položili smo jih na mizo, da nam jih je pregledala. Nisi smel imeti ure, zapestnice ali verižice. Če si imel prstan, si bil kregan. Moral si imeti lepe roke in lepo sedeti. Jaz sem imel plišastega medvedka in sem moral stati. Vse, kar se je dogajalo, je bilo zanimivo. Raje bi hodil v šolo v starih časih.
4. razred: Bil sem začuden, ker je v razred vstopila iznenada. Od strahu me je streslo, ko je prišla, ko pa je odšla, sem se oddahnila. Strah me je bilo celo večnost, spustila sem barvo. Bilo mi je smešno, bil sem zmeden. Strah me je bilo, ker je tolkla s šibo. Bal sem se, da me bo tepla. Všeč mi je bilo, vendar ne bi rada videla, da bi bile sedaj take učiteljice.
5. razred: Učiteljica je bila zelo zanimiva. Prihrumela je v razred in udarila po klopi. Pregledala nam je tudi nohte in roke, če so čiste. Fantje smo se vsi smejali, punce pa so bile zelo resne. Vsi fantje so morali klečati na koruzi, le jaz nisem. Ponavljali smo šolske postave, npr. : Spoštoval bom starše in jim bom pokoren. Zanimivo je bilo, ko se je na koncu ure vrnila v razred in se nam predstavila, kdo v resnici je.
Kljub »strahu«, ki so ga prestajali ob prikazu pouka iz nekdanjih časov, so učenci zelo uživali. Veliko jih je namreč spraševalo, kdaj se bo njihova »gospodična učiteljica« spet vrnila v kostrivniško šolo.
